sreda, 15. april 2015

Darovi minevanja - Ko smrt prehiti rojstvo ...

V preteklih dneh je luč sveta ugledala nova Mančina knjiga Darovi minevanja, ki je malo tudi moja. Sem ena od sedmih dopisovalcev, s katerimi si Manca dopisuje o vprašanjih, ki jih pred nas postavlja dejstvo minljivosti, ko ga izkusimo od blizu in zares - o boleznih, umiranju, smrti, žalovanju ... in nenadejanih darovih, ki nam jih prinašajo ti nepovabljeni gostje. Zato je navkljub "težki" temi to predvsem knjiga o upanju, celjenju, odkrivanju neizmerne preživetvene moči,ki se pogosto v nas prebudi prav v najtežjih življenjskih preizkušnjah, knjiga, ki vabi k premisleku o bistvenem in ki usmerja k sočutju in modrosti.

"Ko sem videla, da si tudi ti med dopisovalci, sem najprej pomislila, ah, le o čem bosta pa mati in hči zdaj pleteničili ..." mi je zaupala draga kolegica, ki jo zelo cenim med drugim tudi zaradi njene "no-bullshit" odkritosti. "A ko sem začela brati ... mi je vzelo sapo." Z Manco sva spregovorili o nepričakovanem. V njeno knjigo sem se dobesedno vrinila, ker se mi je zdelo nujno spregovoriti o smrti, za katero kot družba še nismo našli pravih besed - smrti, ki prehiti rojstvo in ki smo jo mnoge ženske doživele dobesedno pri živem telesu. Kot je za Književne liste Dela zapisala Valentina Plahuta Simčič, sem "brez dlake na jeziku opisala kruto izkušnjo splava otroka z genetsko napako." 

Ni bilo lahko, sem imela pa že kar nekaj časa občutek, da moram. Ne zato, ker bi se želela komu smiliti, saj se ljudem dogajajo mnogo hujše reči. A z razpravami o splavu je povezano še posebej veliko hinavščine in nevednosti, ki tistim, ki nosimo brazgotino tovrstnih izkušenj, povzročajo veliko dodatnega trpljenja. Bolečine, ki je zamolčana. Moje pisanje je pravzaprav vprašanje: lahko poiščemo prave besede, da zgladimo njene ostre robove?

"Imaš kaj otrok? Zakaj pa ne?"

»Imaš kaj otrok?« je standardno vprašanje, v zgodnjih tridesetih ga včasih slišiš tudi po večkrat na dan, tako od bežnih znancev, ki jih mimogrede srečaš na avtobusu, kot od ljudi, ki jih vidiš prvič. Spada na železni repertoar neobveznega kramljanja, tako nekako kot pritoževanje nad vremenom ali razglabljanje o tem, kam bo šel kdo na počitnice ali praznovat novo leto, pač odvisno od letnega časa. »Nimam,« rečem in si nadenem tiste vrste plastični nasmešek, ki ga nosijo nastopajoči v reklamah za zobne paste. Praznina potrka. Pri sogovornikih, ki premorejo kaj takta, sledi trenutek neprijetne tišine, potem pa pogovor steče v drugo smer. Vedno znova pa me preseneti, koliko ljudi se čuti poklicane vrtati naprej: »Zakaj pa ne? Saj si poročena!« Ali celo žugati: »Bi bil že čas, veš. Leta tečejo.« Nekoč me je nekdo celo podučil: »Podvizaj se. Po petintridesetem se bistveno povečajo možnosti za Downov sindrom.«

To je odlomek z začetka prvega pisma Manci, ki uvaja najino dopisovanje. Moja izkušnja me je namreč naredila veliko občutljivejšo za nasilno energijo družbenih pričakovanj (predvsem do žensk), ki dreza iz tega tako običajnega vprašanja. Zakaj moramo ženske, ki nimamo otrok, nenehno odgovarjati nanj?

Kako naj sredi vsakodnevnega vrveža, sredi katerega je ponavadi zastavljeno to vprašanje, nanj odgovorim po resnici? Otrok nimam, ker trenutno vso energijo, čas in zavzetost, kar jih zmorem, posvečam drugim, zame izjemno dragocenim rečem, iz katerih upam, da se bo kmalu rodilo nekaj lepega ne le zame, ampak tudi za druge. Res pa je tudi, da otrok nimam, ker se takrat, ko se je čas zdel pravi, moja nosečnost ni izšla. Še globlje res pa je, da se mi zdi, kot bi se zlagala, ko pravim, da nimam otrok... Nimam živih otrok. A kot sem zapisala v knjigi ... Še vedno imam tisti test nosečnosti in še vedno z nezmanjšano jasnostjo kaže dve črtici. Ko ga pogledam, mi je še vedno lepo. Pobožam ga, hvaležna za življenjce, ki se me je, ki se nas je dotaknilo, kot metulj, ko pristane na tvoji roki. Zadržiš dih in se čudiš njegovi krhki lepoti, samo trenutek je pri tebi in že ga ni več, a kako dragocen je ta hip, kako prebudi v pris(o)tnost!

Lahko besede posredujejo živost izkušnje?

Kot mnogi veste, ljubim knjige. O tem, o čemer se spregovorila, ne bi želela spregovoriti drugače kot v knjigi. Čeprav je knjiga tako prastar medij, je zame še vedno (in za vedno!) nenadomestljiva. Mislim, da noben drug medij ne more zavzeti njenega mesta. Kajti vsaj enako, če ne še bolj pomembno kot to, da o nečem spregovorimo, je, kako to storimo. 

O svoji izkušnji sem želela pisati v knjigi in nikjer drugje - in zelo sem hvaležna Manci ter urednici Neli Malečkar, da sta mi dali to možnost. Čeprav je knjiga javna in dostopna vsem, so njeni sogovorniki - bralci. Tisti, ki so pripravljeni v roko vzeti knjigo, jo odnesti s seboj v posteljo ali se zlekniti z njo v fotelju. Si vzeti čas in nemoteno pozornost nameniti tistemu, o čemer berejo. Bralci so posebni ljudje. Bralci so (ste!) moji prijatelji - z njimi (vami!) želim in zmorem govoriti povsem odkrito.

V časopisnih, radijskih, televizijskih ... intervjujih ali drugih prispevkih je mogoče (bolje ali slabše) povedati svojo zgodbo. Ampak nisem hotela zgolj govoriti o izkušnji - želela sem bralce popeljati skozi izkušnjo, da jo začutite, okusite ... Da izkušnja ni več le moja, ampak naša skupna. Verjamem, da je tako mogoča bistveno globlja raven sočutenja - in posledično sočutja. 

V knjigi bralce peljem s seboj skozi proces preiskav, soočenja z izvidi, skozi splav, ki je po tretjem mesecu nosečnosti pravzaprav umetno sprožen porod, skozi žalovanje in postopno okrevanje ... O tem ne bom pisala niti tu niti govorila kje drugje. 

Tu pa morda še nekaj o razlogih za pisanje:

Po podatkih, ki mi jih je uspelo izbrskati med mini raziskavo v dobro najinega dopisovanja, ima v anglosaksonskem svetu (Amerika, Velika Britanija, Avstralija) izkušnjo splava (iz kakršnegakoli vzroka) tretjina žensk. Kakšno je stanje v Sloveniji, ne vem. A če požonglirava s temi številkami, to pomeni približno šestino prebivalstva. Prebivalstva, zavitega v molk, kajti o splavu še vedno raje molčimo kot govorimo. Sploh javno. Če govorimo, besno grmimo. Na eni strani zagovorniki pravice do splava s svojo retoriko o zarodkih, ki da še niso ljudje in na drugi nasprotniki, psovalci mater, ki da z državnim blagoslovom morijo lastne otroke. Glede na to, da smo tiho o splavu kot izkušnji, to pomeni, da približno osemdeset odstotkov ljudi nima pojma, kakšna je in kaj prinaša. Niti tega, kakšen je fizični postopek, kaj šele, kakšne so čustvene posledice. Mislimo, da vemo, pa v resnici ne. Tudi sama nisem vedela, dokler se mi ni zgodilo. In ljudje smo najbolj kruti in brezobzirni prav na podlagi najbolj površnih mnenj, nevedni glede lastne nevednosti.
         Splav ima mnogo barv in oblik. Najprej sta tu močno različna spontani in načrtovani splav. Med načrtovanimi splavi so nekateri načrtovani iz zdravstvenih razlogov, zaradi tveganja za zdravje matere ali zaradi nepravilnosti zarodka, drugi iz osebnih razlogov nosečnice. Velika razlika je tudi, kot sem izkusila sama, med splavom v zgodnji nosečnosti in pa kasneje, ko gre pravzaprav za umetno sprožen porod mrtvega zarodka. Kolikor primerov, toliko različnih zgodb in stisk. A čustvena bolečina ob splavu je pogosto sorodna veliko bolj, kot bi to pričakovali.
         Predvsem pa je skupen molk. Kako govoriti o smrti, ki je prehitela rojstvo? Kako žalovati za nerojenimi umrlimi? Kako se spominjati brezimnih?
         Otroke, umrle pred krstom, so nekdaj pokopavali zunaj pokopaliških obzidij, v neposvečeni zemlji, skupaj z zločinci in samomorilci. Kako okrutna praksa, zidovi med legitimno in nelegitimno mrtvimi. Med spomina vrednimi in nevrednimi. In kako vztrajni so zidovi v naših glavah in srcih.
         Čutim, da je treba spregovoriti, da je treba najti besede, ki bodo poimenovale zamolčano bolečino. Kot posamezniki in kot družba moramo najti način, kako posvetiti zemljo spomina in v njej dostojno pokopati vse svoje mrtve.

Nekaj misli o pogumu

Nekateri, ki ste knjigo že brali, ste mi prijazno posredovali svoje človeško tople odzive ... Vsak po svoje, vsak drugače. Kar je zapisano, zdaj živi svoje življenje, ki ni več odvisno od mene. Je pa zanimivo, da se pisati o teh rečeh vsem zdi - pogumno. 

Zato iz knjige prepisujem še kratek odlomek na temo poguma - takole sem pisala Manci:

Trepet matere na vratih zvečer sem začutila, ko sem ti predlagala, da bi si pisali za knjigo. Najprej si me prosila, naj še enkrat razmislim, ali se res želim spustiti v to. Ko nisem odnehala, si mi svetovala, naj pišem pod psevdonimom. Spet se ti nisem pustila zaščititi. Vem, da odpirava temo, ki je tabu. Temo, ki zbuja goreče, pri nekaterih fanatično napadalne odzive. Zakaj me ni strah? Zakaj se ne bojim zgražanja, zmerjanja, psovanja, cinizma, posmeha, pokroviteljstva in vsega drugega, kar se zgrne nad tiste, ki javno in iskreno govorijo o občutljivih rečeh? Zato, ker si mi dala nekaj veliko dragocenejšega in veliko trajnejšega od nepremočljivega plašča, ki bi ščitil pred blatom sveta. Rasla sem ob tebi, ki si vedno pogumno utirala samosvoje poti in se nikoli nisi pustila ujeti v pasti družbenih pričakovanj. Nisi se pustila utišati, kadar je bilo treba zastaviti glas za tisto, kar si občutila kot vredno in resnično. Zaradi tebe, moja Mut, vem, da se je treba bati čisto drugih reči in ne tistega, česar se ljudje ponavadi bojijo. Bati bi se morali, da nas bo brezosebna ideologija potrošništva razčlovečila, da ne bomo več zmogli drug drugemu pogledati v oči, si stisniti roke, se objeti in si biti soljudje. Strah bi nas moralo biti, da bomo na razpotjih življenja izgubili srce, pozabili na sočutje, zatajili stik z živostjo v sebi, si nadeli oklep, ki nas bo naredil brezčutne in masko, ki jo bomo zamenjali za lastni obraz. Ustrašiti bi se morali, kadar se zalotimo, da na semnju ničevosti poceni prodajamo resnico in investiramo v pološčeno plehkost videza. Skrbeti bi nas moralo, ali ne zapravljamo svojega kratkega, krhkega življenja za to, da blefiramo in poziramo. To je tisto, česar bi se morali zares bati. Ne pa, kaj bodo rekli sosedje.
         Zato ti pišem o tem, o čemer mislim, da je vredno pisati, z vso iskrenostjo, ki jo zmorem. Moja izkušnja je le ena od tisočih in nikakor si ne domišljam, da lahko zastopam glas drugih. Za to me tudi nihče ni prosil. Lahko le stopim na to prizorišče v vsej človeški ranljivosti in svojim skromnim prispevkom poprosim: prizadevajmo si, da bi postali družba sočutja, strpnosti in spoštovanja. V takšni družbi bi bil tudi splav manj sramoten in manj samoten. 

Dragoceno sestrstvo

Moja izkušnja je bila težka - ni pa bila travmatična. V teoriji sem si vedno želela, da se ne bi bala bolečine, pa naj bo ta fizična ali čustvena, da bi zmogla zavestno skoznjo ... Kaj pa v praksi? Takole je: dokler nas življenje ne obrusi, nimamo pojma, koliko moči je pravzaprav v nas. In koliko lepega lahko odkrijemo na najbolj nepričakovanih stranpoteh življenja! 

Malo po ovinku:

Tudi sociološke raziskave kažejo, da se v naši kulturi vedno bolj razraščajo individualizem, sebičnost in samovšečnost, celo narcisizem. Družimo se na družbenih omrežjih, a s kom se tam pravzaprav družimo? Z neskončno množico selfijev, dobesedno in metaforično. Digitalna družbena omrežja so prostor videza in navideznosti, prostor, ki kar kliče po poziranju, po tem, da svojo resničnost režiramo kot oglas. Če bi sklepali po objavah na Facebooku, smo vsi videti naravnost fenomenalno, za nameček pa smo tudi izjemno pametni, uspešni, imamo zavidanja vredna razmerja, neizmerno ljubke otroke, mačke in pse, počitnikujemo na krajih, ki niso nič manj kot raj na zemlji, preden damo kaj v usta, se prepričamo, da gre za fotografskega obeleženja vreden, polnovreden kulinarični presežek, imamo pa tudi stotine in stotine zares odličnih prijateljev, ki pridno všečkajo naše statuse. Zdi se mi, da vsakič, ko se pustimo ujeti v to zanko samopromocije, zgolj prispevamo k vedno bolj osamljenemu in odtujenemu svetu. Svetu, v katerem upehana resničnost ne uspe dohitevati vse bolj neživljenjskih zapovedi, zato so v zaskrbljujočem porastu depresija, anksioznost, izgorelost in kronična utrujenost, nespečnost, raznovrstne odvisnosti in motnje hranjenja. Kako se zoperstaviti takšnemu svetu? Mogoče tudi (ali celo predvsem) tako, da si pustimo biti človeški, da se trudimo biti iskreni in pristni. Če si to dovolimo, nas življenje pogosto nagradi na povsem nepričakovan način. Moja izkušnja, o kateri sem se odločila govoriti odprto, mi je tako prinesla nenadejane, neskončno dragocene trenutke srčne bližine.

Tudi o teh lepih povezavah pišem v Darovih minevanja, pa še o marsičem ... Da ne bom predolga, le še kratek klic iz knjige - klic tistim, ki vas ne poznam, a ki zelo in močno mislim na vas, moje drage sestre. 


Ljubezen, bližina, pogovori – vse to je gotovo neprecenljivo, a kaj, če nimamo mreže ljudi, ki bi jim zaupali? Če nimamo razumevajočega partnerja? Mnoge ženske se za splav odločijo ravno zato – ker otrok ni bil spočet v ljubečem razmerju. Veliko mislim nanje, na moje sestre, ki jih ne poznam, a ta pisma pišem najprej prav zanje, kdorkoli in kjerkoli že so, da bi le začutile: niste same! Po splavu je na voljo tudi strokovna pomoč, spomnim se, da je bila na odpustnici iz bolnice zapisana telefonska številka psihologinje, ki deluje v ljubljanski porodnišnici. Slišala sem tudi za posebno skupinsko psihoterapijo, namenjeno prav ženskam, ki duševno okrevajo po splavu. Ozaveščenost k sreči narašča in verjamem, da bo možnosti vsako leto več.



2 komentarja:

  1. Tina! Kar neprijetno mi je, ker je še nimam. Sem prejšnji teden rekla možu, da jo grem iskat, pa je še nisem....A jo bom.
    Tako neverjetni sta. Tako dragoceni. In kot neponovljivi:)
    Rada vaju prebiram. Vsako posebej. In skupaj.
    Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sama sem jih izgubila 4. Ni bilo lahko. Je pa stvar naključna in starejši ko si, večja je verjetnost, da je okvara nezdružljiva z življenjem. In ne, nič ni narobe, če nimamo otrok. :)

      Izbriši