Tale zapis pišem, ker ta trenutek ravno ne počnem tistega, kar me sicer zadnjega pol leta najbolj razveseljuje in izpolnjuje, namreč študiram. Septembra sem se vpisala na doktorski študij filozofije in od takrat je tale blog zaspal ... Velika škoda za človeštvo to sicer ni, je pa včasih vseeno lušno kaj takole neobvezujoče napisati - zato sem nazaj.
Človeška narava je hecna in moja, se mi zdi, še posebej podvržena takšnim šibkostim: če je nekaj obvezno, če nekaj moraš in če je treba, je to mučno. Moja mama pogosto bodrilno ponavlja: "Nije teško što se mora!" in hitrostno ter prednostno opravi vse tisto, kar je na spisku pod "nujno". Jaz pa (kadar nisem v nadpovprečno dobri koži) nujno odlagam do zadnjega roka in potem živčno hitim, začudena, kako me čas spet prehiteva ... Vmes sicer postorim marsikaj nenujnega ampak zanimivega in si v bran požvižgnem: "Življenje je, kar se ti zgodi, medtem ko imaš drugačne načrte."
Ob tem požvižgavanju je naneslo, da se je moja misija "univerzitetna diploma" iz predvidenih petih razlezla na deset let, kar mi ni v ponos. Vmes sem sicer pripravila več kot sto oddaj Knjiga mene briga in še precej več literarnih in neliterarnih pogovorov, nekaj kolumn in člankov ter še kakšno spremno besedo, opravila sem tudi triletno šolanje za učitelja joge, ampak vse to, če je človek primarno študent, pade v kategorijo "nenujno". Tudi moja naravnanost do študija, čeprav komponenta trajanja morda kaže drugače, ni bila ravno hojladri. Zadala sem si namreč, da bom dejansko prebrala literaturo s spiskov za izpite - in jo tudi premislila. (Ne vem, kako je danes, ampak v predbolonjskih časih so bili vsaj na filozofiji ti spiski precej ubijalski tako po količini kot po zahtevnosti branja.) Kakšnega drugega smisla v študiju filozofije in primerjalne književnosti res ne vidim - nekako težko razumem, zakaj bi se človek vpisal na takšno smer, potem pa se pred izpiti malce ponapiflal na predavanjih povedano in mrzlično iskal (čim krajše) obnove knjig, ki bi jih moral prebrati (ali pa še to ne).
Kakorkoli, diplomirala vendarle sem. Pisal se je december 2011. Bližnji in daljni prijatelji, znanci, kolegi, sorodniki, sosedi in neznanci so si končno oddahnili, da malo pozno, ampak bolje pozno kot nikoli - zdaj bom pa vendarle postala zgleden državljan, vplačevala prispevke v socialno in pokojninsko blagajno, stremela k redni zaposlitvi, porodila kakšnega potomca in v vseh pogledih doprinašala k urejenosti in blaginji naše družbe. Konec koncev je to tisto, kar se tam okoli tridesetega "mora" in spodobi.
Ker pa je "morati" tako neznosen glagol, sem takoj z vzhodom novega šolskega leta naredila tisto, kar bi bilo po vseh kazalnikih smotrnosti najmanj treba - vpisala sem se na doktorski študij. Čeprav v današnjem času ni upati na zaposlitev v akademskem sektorju. Čeprav že zdaj vlada poplava brezposelnih doktorjev znanosti. In čeprav študij, poleg vsega, tudi salamensko veliko stane.
Zakaj torej?
Iz istega razloga, kot sem že do zdaj požirala skladovnice knjig: iz čiste ljubezni. Moja najnovejša - in do zdaj najintenzivnejša - filozofska ljubezen, ki ji je namenjeno doktoriranje, se imenuje kašmirski šivaizem. Indijske filozofije me sicer teoretično in praktično zanimajo, že odkar pomnim. Kašmirski šivaizem, fascinantna monistična filozofija, ki je cvetela med 8. in 13. stoletjem, ko je bil Kašmir eno najbolj živahnih središč indijske kulture, v tujini že kar nekaj časa tudi uradno (v akademskih krogih) velja za enega od najbolj bleščečih biserov indijske kulture, pri nas pa je tako rekoč neznanka. O tem, za kaj gre in kaj (vse) me pri kašmirskem šivaizmu fascinira, kdaj drugič.
Morda le ena od izhodiščnih idej ... Po Heideggru je prvo vprašanje filozofije: "Zakaj sploh je nekaj in ne raje nič?" Zakaj sploh karkoli je? Tudi če se danes zatečemo k teoriji Velika poka, ni jasno, kaj je bilo tisto, kar je počilo - in še manj, ali ima ta kaj tudi kak svoj zakaj. Veliko indijskih filozofij (začenši z Vedami) predpostavi, da je bilo na prazačetku nekaj, kar je bilo Eno (
eka) in nerojeno (
aja), kar je onstran vseh imen in kvalitet in o čemer lahko pogojno rečemo le, da je čista bit-zavest-blaženost (
sat-cit-ananda). A kako je iz tega nastal naš kozmos in človeški svet? Kaj za vraga je šlo narobe?
Po prepričanju mojih Kašmircev ni šlo narobe nič.
Ananda, blaženost prvotnega Enega, ni statična, ampak sama po sebi vibrira s prvotno vibracijo, ki ji pravijo
spanda - in ta vibracija je prekipevajoči ustvarjalni potencial, ki se prelije v svet. Kozmos so nekakšne lucidne sanje Absoluta (Boga, če hočete in če si ga lahko predstavljate zunaj krščanskega konteksta). Iz takšne smo snovi kot sanje - in iz enake kot Veliki Sanjalec. Zato
spanda utripa v vseh nas kot impulz ustvarjalnosti - iz čiste radosti. Biti v stiku s sabo pomeni zaslišati ta notranji utrip, začutiti, kaj nas dela žive, se povezati s to živostjo, ki bi se rada prelila čez svoj rob in porodila nekaj novega.
In ko to začutimo, pravijo, delujemo spontano in radostno. Plešemo z življenjem. Razni "moraš", ki stiskajo pljuča, ki povzročajo čir na želodcu, ki nas utrujajo in izčrpavajo, pa stopijo v oklepaj.
